Revija Mama, Januar 2013, Lenkin vzgojni kotiček
Q:
Spoštovani,
Skrbi me zaradi mojega skoraj 3-leta starega sina. Septembra smo ga vključili v vrtec. V skupini je poleg njega še 5 novih otrok, ostali so bili skupaj že prejšnje leto. Vzgojiteljica pravi, da se sin še nekako ni vključil v skupino. Vidi se, da otroci iz prejšnje skupine bolj držijo skupaj, novi pa se bolj počasi vključujejo. Pri mojem sinu naj bi bilo to še bolj opazno. Pogosto je tako na igrišču kar sam in tava naokoli. Sin ni popolnoma izključen, včasih se tudi zaigra v skupini, velikokrat pa ne. Pri skupnih dejavnostih sicer začne sodelovati, a se dokaj hitro naveliča in ne sodeluje dolgo časa. Skrbi me, da je kaj narobe, čeprav vzgojiteljica pravi, da mu dajmo še čas. Kaj menite vi?
Spoštovana gospa,
Prilagajanje na vrtec traja dlje kot se nam zdi
Vstop v vrtec je pomemben, a stresen dogodek v življenju otroka, nekaj podobnega kot naš prvi dan v novi službi.
Otrok se mora spopasti z ločitvijo od matere, sklepati nove socialne stike, se znajti v skupini, pridobiti pozornost, občutek sprejetosti, pripadnosti, podrediti svoje potrebe, tudi počakati in potrpeti, da pride na vrsto. Prehod iz ožjega družinskega kroga v prvo širše socialno okolje zaznamujejo močna čustva – od navdušenega pričakovanja in ponosa do občutij negotovosti, izgube in slovesa. Vsak otrok svojo stisko pokaže na svoj način in vsi ti pojavi so pri večini le prehodni. Otroci so v tem obdobju lahko bolj razdražljivi, jokavi, utrujeni, tihi, neješči, ipd. Eden od znakov izkazovanja stiske je tudi nevključevanje v igro - ko otrok le opazuje in ne želi kontakta z vzgojiteljico in ostalimi otroki.
Predvsem je navajanje na novo okolje in ljudi najprej stres, šele nato užitek. Dogaja se, da tudi tisti otroci, ki ob prvih dneh v vrtcu ne kažejo težav v prilagajanju, padejo v stres in krizo, le nekoliko kasneje. V vrtcu velja »nenapisano pravilo«, da skupine septembra novo sprejetih otrok zaživijo po novem letu.
Vsekakor je uvajalno obdobje čas, ko vaš otrok potrebuje več telesnega kontakta, več pozornosti in ljubkovanja – ne skrbite, ne boste ga razvadili, nasprotno v njem boste zgradili temelj zaupanja vase in sveta okoli njega. Predvsem pa bodite potrpežljivi: vaš otrok bo vzljubil vrtec, z veseljem bo vstopal v igralnico, zgodilo se bo, da ga boste težko odtrgali od igre, ko boste po službi prišli ponj.
Vključevanje v igro je povezano z razvojem
Vaš troletnik se mora najprej navaditi na vrtec, na dnevno rutino v njem, šele nato lahko od njega pričakujete, da se bo začel zanimati za vrstnike. Pri tem pa je potrebno upoštevati nekatere zakonitosti otrokovega razvoja:
Približno do drugega leta otroka bolj zanimajo odrasli kot vrstniki, zato v tem obdobju prevladujeta individualna igra in igra z odraslim. Otrok se še ni sposoben igrati z vrstniki, vendar jih opazovanje drugih otrok.
Med drugim in tretjim letom se pojavi vzporedna igra. Otroku je všeč, da je skupaj z vrstniki, vendar sodelovanja z njimi še vedno ni zmožen. Otroci te starosti se še vedno igrajo vsak zase, vendar se že pojavljajo elementi posnemanje igre drugega in jemanje igrač drugemu. Šele po tretjem letu narašča zanimanje za vrstnike in igro z njimi. Otroci v vrtcu se najraje igrajo v manjših skupinah po dva ali trije, skupine pa se pogosto spreminjajo. Pojavi se skupna igra, saj otroci že zmorejo sodelovati med seboj, čeprav še vedno pogosto prihaja do konfliktov.
Torej, nič ni narobe, če vašega otroka vključevanje v igro z vrstniki še ne zanima.
Povezanost otrok, ki že dlje časa hodijo v vrtec, je naravno dejstvo. Le redko se zgodi, da otroci koga namerno izključijo. Izključevanje je podobno kot prijateljstva v tem obdobju – vsakodnevno se prelamljajo in ustvarjajo na novo.
Otroka ne silite, da bi se takoj vključil v igro
Vem, da živimo v času, ko časa ni nikoli dovolj, pa vendar, dajte otroku čas, ki ga potrebuje. Ko pridete na obisk, se 20 minut samo ovija vaših nog. Nič hudega. Ta čas je zelo pomemben in močan – je čas, da otrok začuti varnost. Brez njega je otrok vržen v »nevarnost« in otrpne. Ne silite ga, da se gre igrati z drugimi. Vse se zgodi ob svojem času. Dovolimo otroku svoj tempo. Enako velja v vrtcu. Dovolite mu čas, da začuti, da je vse, kar se dogaja okoli njega varno in ni ogrožujoče zanj. Četudi le opazuje, ne pomeni, da ne sodeluje. Vsako opazovanje je tudi srkanje novih informacij in znanj – torej učenje.
Šele ko se začne zanimati za okolico, ga spodbudite – ne silite - k sodelovanju. Pomaga zgled: nekateri otroci enostavno ne vedo ali ne zmorejo pristopiti. Pokažimo, kako lahko pristopimo tako, da se sami vključimo v igro otrok kot da smo eden izmed enakovrednih članov igre.
Upoštevajte karakter svojega otroka
Nekateri otroci so pač plahi in jih je potrebno kot take tudi sprejeti. Prestrašenost je le eno od čustev, ni ne slabo, ne napačno. Za starše je naporno, ker se zdi, da se stalno pregovarjamo z otrokom. »Nič ni hudega!« ne pomaga, ker za otroka je hudo. Še manj pomaga, če otroku govorimo, da je reva ali cmera – otrok namreč sprejme takšno prepričanje o sebi in ostaja še bolj ujet v svoje strahove. Za svojega otroka naredite največ, če ga sprejmete takšnega kot je in mu pomagate premagovati strahove.
Ni vsaka težava že motnja
Težave povezane z navezovanjem stika z drugimi, s strahom pred ločitvijo od mame, pred nepoznanimi ljudmi, izpostavljanjem pred skupino niso nujno motnja, pa naj jih vseeno omenim. Prisotnost težav v vedenju in čustvovanju otrok so prej »normalne« kot ne. Naj zato poudarim razliko med čustveno vedenjskimi težavami in čustveno vedenjskimi motnjami. Za čustvene motnje je značilno, da motnje ovirajo otrokov normalni razvoj, da so simptomi prisotni nenavadno dolgo in pogosto, da so simptomi neobičajno intenzivni in ovirajo otrokovo mišljenje in dejavnosti ter da otrok ne more nadzorovati simptomov.
V kolikor bi na koncu šolskega leta ugotovili, da je vaš sin še vedno nezainteresiran za sodelovanje v skupini in v kolikor ne bi navezoval stikov s svojimi vrstniki, bi se na vašem mestu obrnila na vzgojiteljico in svetovalno delavko v vrtcu. Skupaj boste ocenili realno stanje in pripravili načrt ukrepanj, če bo to sploh potrebno.
Dajte čas svojim pričakovanjem…
… ali drugače povedano - bodite potrpežljivi, bodite pozitivni in predvsem ničesar ne vsiljujte. Ko starši začnemo vsiljevati, težavice postanejo težave. Starši si želimo, da bi naši otroci bili socialni, priljubljeni, brez strahov, olikani in uspešni na vseh področjih. Tudi mi nismo idealni, ne pričakujmo idealnosti od naših otrok. Predvsem jim omogočajmo priložnosti, da se bodo učili od svojih napak kot od naših previsokih pričakovanj.