Ja, je lahko. V Reviji Mama nekaj o tem.
Tokrat me je urednica revije Mama nagovorila, da v duhu prednovoletnega časa napišem nekaj o obdarovanju otrok. Tukaj lahko preberete več.
V oktobrski izdaji revije MAMA o mukah spanja...otrok popoldan noče več spati. Nekaj razmišljanj, nekaj nasvetov. Čau, čau.... Ne silite otroka spati, naučite ga počivati.
Kdaj je pravi čas za vstop v vrtec? Zaposlene mame po porodniški prav veliko izbire nimamo. A če ta možnost obstaja ali možnost zasebnega varsta, kdaj potem v vrtec? V Reviji Mama več o tem.
Z malčkom v vrtec: Da ali Ne? Že imate svojo Skrinjico - škatlo za pomiritev? Takole zgleda moja. Zelo enostavno, zelo učinkovito. Kadar ocenite, da vi ali vaš otrok potrebuje minuto premora, ga zaposlimo s škatlo za pomiritev. Če že mora "sedeti in premišljevati", naj bo vsaj dejaven :) Zakaj deluje?
Slikica za strahožerca, jezožerca V priloženo knjigo otrok nariše svoj strah ali svojo jezo (odvisno, zakaj potrebuje pomiritev). Nato se o slikici lahko pogovorimo. Otroci imajo zelo radi, če v hecu njihov strah nato osmešimo, npr. tako, da mu narišemo brke, jezik, tri roke, dve glavi, ga počičkamo, iztrižemo, karkoli nam pade na idejo. Nato vržemo risbico Strahožercu (ali Jezožercu), ki strah za vedno poje…in strahu ni več. Kartice »izhod iz jeze« Kartice iz škatlice stresemo na mizo in preberemo vsako posebej. Na karticah so zabeležene nekateri možni sprejemljivi načini »ohlajanja« jeze: globoko dihanje, objem odraslega, risanje risbice, pogovor s prijatelji, …Otrok nato izbere sebi ljubo kartico/dejanje in ga udejani. Napihljiva žoga in samokonktrolni mehurčki Ali žoga ali mehurčki imajo enako vlogo – naučiti otroka pomirjenega dihanja. Izziv za otroka je, da napihne čim večji mehurček. To mu bo uspelo, če bo globoko vzdihnil in počasi pihal v obroček. Majhni zakladi v rižu V že odpisano plastično stekleničko sva nabrala več majhnih predmetov: avtek, kamenček, kocka, školjka, makaron, kovanec,…pravzaprav vse, kar nama je prišlo pod roke in je bilo dovolj majhno, da sva lahko dala v stekleničko. Nato sva čez stresla riž in s tem skrila predmete. Otroka nagovorimo, da poišče čim več skritih zakladov - predmetov v steklenički in jih zabeleži oz nariše na papir. Svetlobna žogica Žogica, ki spreminja barvo, pritegne otrokovo pozornost in ga pomiri. Otroka spodbudimo, da se udobno nadomesti in prižge lučko. Kako pa se ti počutiš? Oglej si dečka na listu. Opiši, kako se počuti. Zakaj misliš, da se tako počuti? Kako pa se ti počutiš? Označi. Čutni spomin Balončke sva z Maticem napolnila z različnimi naravnimi materiali: leča, čičerika, polenta, riž. Vsak balonček ima svoj par. Otrok z zaprtimi očmi in zgolj s tipanjem poišče pare. Zvočni spomin V lončke sva podobno kot pri čutnem spominu natresla različne materiale. Otrok s tresenjem lončkov išče pare. V škatlo bom dodala še MP3 s prijetno (ne zateženo) glasbo, posnemovalec dežja, slike v sliki,… Poskusite in poročajte še vi. lp Lenka Maja v reviji Mama o tem, kako se soočiti s selektivnim mutizmom...otrok doma čeblja, govori kot navita ura, v vrtcu pa je tiho - kako lahko otroku pomagamo? Beri dalje in deli naprej.
Otrok v vrtcu ne govori V julijski izdaji revije Mama pa o vseh pomislekih glede spremembe skupine v vrtcu.
Otrok gre v vrtcu v drugo skupino V junijski številki revije Mama odgovarjam na temo o pripravah na bodoče bratce ali sestrice:
Prihaja bratec, prihaja sestrica /uploads/1/3/5/8/13587318/otrok_gre_prvic_od_doma.pdf
Q: Spoštovani, moja Lana obiskuje vrtec, otroci v skupini so stari od 3-4 leta. Letos spomladi se bodo prvič odpravili na "vrtec v naravi", ki bo trajal 2 noči oz. 3 dni. Hči je sicer nekajkrat že prespala pri babici za eno noč, bolj po sili razmer, ker sva bila starša odsotna, vendar ji tam ni pretirano všeč. Ni sicer jokala, vendar je še vedno veliko raje doma, saj je na naju precej navezana. Vrtec sicer sprejema, vem, da se ima tam lepo, ko tja enkrat pride, da se z otroki in vzgojiteljico razume, ampak bi vsako jutro tudi še raje ostala doma ali pri babici. Vzgojiteljica v vrtcu pravi, naj jo na izlet kar vpišemo, da ji bo to gotovo koristilo. Zanima me, na kakšen način in zakaj naj bi večdnevna odsotnost od staršev otrokom koristila? Ali otroci ne krepijo samostojnosti ravno v okolju, kjer se počutijo varne? Glede na to, da niti ne mara spati drugje, se tudi sprašujem, kako bo preživela kar dve noči stran od naju. Zvečer se vedno skupaj crkljamo, beremo pravljice in ponavadi sobo zapustiva šele, ko zaspi. Tudi ponoči se hči včasih tudi zbudi, včasih tudi v joku, ko verjetno sanja, in takrat se pride potolažit k meni. Kako bo to videti na "počitnicah?" Tudi drugi starši otrok v skupini imajo pomisleke, zato res ne vem, kaj naj naredim. Ne želim biti ena tistih staršev, ki svoje otroke zavijajo v vato, po drugi strani pa mi bo zelo hudo, če se bo izkazalo, da je bilo to za mojo hči preveč stresno. Hvala za odgovor, zaskrbljena mami A: Zaskrbljena mamica pozdravljena, Hčerkin odhod na počitnice je odhod na od doma za tri dni in ne zapuščanje doma za vedno. Na počitnicah bo tako zaposlena, da bo po vsej verjetnosti uživala in ne bo imela časa za razmišljanje o vas in vaših skrbeh. Četudi imate pomisleke, vaših strahov ne prenašajte na otroka. Povsem normalno je, da imate kot mama ločitveno stisko, a naredite vse, kar je v vaši moči, da jo ne prenašate na hčerko. Še posebej, če pravite, da je bolj »zapečkarica«. Če pa ste tudi sami takšni, da se radi crkljate doma, ne morete od svoje punčke pričakovati, da bo vaše nasprotje. Moram priznati, da se tudi meni zdi 3 leta kar zgodaj za prve vrtčevske počitnice. Vrtci ponavadi prakticirajo letovanja, zimovanja, jesenski obisk kmetije ali kaj podobnega s predšolskimi otroki, torej tistimi, ki naslednje leto odhajajo v šolo. Vendar pa sem hkrati prepričana, da vaš vrtec tega ne bi organiziral, če bi s takšnim načinom izvedbe letovanja imel slabe izkušnje. Mislim, da nas starše ob prvem »vrtcu v naravi« spremljajo podobni občutki kot takrat, ko svojega malčka prvič peljemo v vrtec: »Kako bo zmogel tisto in ono?, Kaj če ga ne bodo nič potolažili? Kako ga bodo uspavali?…« Se spominjate teh občutkov? In s kakšnimi občutki peljete otroka v vrtec danes? Otroci se v vrtcu navežejo na odrasle osebe, ki jim zaupajo in to je tudi razlog, da se v vrtcu počutijo dobro. In podobno je na letovanju. Na letovanje ne gredo s povsem neznanimi ljudmi, pač pa njim pomembnimi odraslimi (vzgojiteljica, pomočnica vzgojiteljice, študentka,…), katerim vaša deklica zaupa. KAKO PRIPRAVIMO OTROKA NA POČITNICE BREZ PRISOTNOSTI STARŠEV? - Najprej se pozanimajte v vrtcu, kako bodo počitnice potekale, saj boste tako tudi sami otroku počitnice predstavili v bolj realni sliki. Ponavadi so organizirani roditeljski sestanki. Tam povprašajte prav vse, kar vas zanima in teži – tudi to, kako zgleda ponoči, če so otroci navajeni hoditi še v posteljo k staršem. - V vrtcu se otroci o letovanju pogovarjajo spontano, med igro, kot tudi tako usmerjeno, kar pomeni, da vzgojiteljica vodi pogovor o tem, pokaže fotografije izpred prejšnjih let, pokaže kakšen filmček in natančno predstavi, kaj bodo počeli. Oboje je psihološka priprava, kjer otrok dobiva zaupanje v prihajajočo situacijo. - Otroka ne ustrahujte. Izogibajte se temu, da bi ji razlagali, kako tam ne bo mamice, kako mamica ne bo morala priti in podobno. - Na otroka ne prenašajte svojih strahov in ostalih čustev. Ne sprašujte jo, »ali me boš pogrešala tako kot bom jaz tebe«. Izrazite pa pozitivna čustva kot na primer veselje, da bo uživala in se imela krasno s svojimi prijateljčki. - Potovalko pripravite skupaj: otrok bo bolj sproščen samozavesten, če bo vedel, kaj ima s seboj in kje v potovalki lahko to najde. Delo mu olajšate, če mu za vsak dan posebej pripravite svojo vrečko perila in jih označite z dnevi. Če otrok ni navajen, da se sam preoblači, lahko skupaj na listek tudi narišete potek preoblačenja. - Telefoni naj ostanejo doma, v torbo pa ji dajte manjšo družinsko sliko ali nekaj posebnega za spominček ( npr. kamenček, prstanček, zapestnica, zlatnik, amulet, …). - Napišite pismo, ki ga vzgojiteljica na letovanju prebere otroku. - Organizirajte družinski izlet in si skupaj oglejte kraj, kamor gredo letovati. Tako bo otrok imel še bolj konkretno predstavo, kam gre in včasih je to dovolj, da se otrok opogumi. - Otroku pokažite stare fotografije vaše šole v naravi ali drugega podobnega šolskega izleta. Na spletu lahko poiščete spletne strani letovišča, ali pa pobrskajte, če obstajajo kakšne arhivske fotografije vrtca na tej lokaciji. KAKO PRIPRAVIMO SEBE, KO GRE OTROK NA POČITNICE BREZ NAS? Včasih je ločitev težja za starše kot za otroke. Starši smo polni dvomov in strahov, predvsem, kako bodo naši otroci zmogli »preživeti« nekje, kjer ne bo nekoga, ki bi skrbel izključno zanj in kako bo deloval v povsem neznanem okolju. Nekatere skrbi, kako bo prespal noč, druge skrbi, ali bo sploh kaj jedel, tretje skrbi, ali mu bo uspelo ostati suh tudi čez noč. Vzgojiteljice stvarem strežejo drugače, a prav nič manj ljubeče ali strokovno. Ne pozabimo, da so naši otroci zelo prilagodljivi. Kadar se starši ne pomirijo in jih pesti nervoza in pretirana skrb, govorimo o ločitveni stiski s strani staršev. Za občutkom krivde, ker nismo ob otroku ali ker smo jih kar »pustili v neznano«, se lahko skrivajo tudi druge resnice: pretirana navezanost na otroka, ubadanje z njim in skrb zanj, je lahko način, da se oddaljujemo od drugih odgovornosti, ali pa je to način, s katerim polnimo lastno praznino, odlagamo vlaganje v partnerske ali prijateljske odnose, odlagamo poklicno kariero,… Prepoznajte svoje občutke in jih ne izrabljajte za obrambne mehanizme. Kako si lahko pomagamo starši? - Dovolite si čutiti zaskrbljenost, strah, negotovost, a kot rečeno, teh čustev ne prenašajte na otroka. - Ne le v času, ko je vaš otrok na počitnicah, tudi sicer je največ, kar lahko naredite za svoje duševno zdravje to, da si vzamete čas zase: pa naj gre le za sprehod po gozdu v bližini vašega doma, klepet z znanko po telefonu, branje knjige v spalnici, shopping, kino ali masaža. V času odsotnosti vašega otroka se okupirajte s prijetnim »delom«: že vnaprej načrtujte obisk prijateljice, ki je že dolgo niste videli, privoščite si čas zase brez občutkov krivde. Ne dovolite si, da se prestopate po domu. - V času otrokove odsotnosti si pišite dnevnik (zvezek, blog, skicirka, fotoreportaža) in si ob prihodu deklice domov izmenjajte trenutke. - Ne pozabite: separacija je del navezanosti - bolj ko boste otroka delili z drugimi odraslimi (babice, prijateljice, tete,…), bolj bo vaš otrok pridobival občutek za skupnost in občutek, da je svet okoli njega varen. Le takšen otrok pa lahko zdravo uživa v raziskovanju in razvijanju lastne identitete. Seveda se lahko odločite, da deklice letos še ne boste prijavili na letovanje. Možnost boste imeli tudi naslednje leto in morda se v tem letu vaša deklica razvije tako, da tudi vi razvijete zaupanje vanjo in jo naslednje leto brez strahu pošljete na počitnice. Upoštevajte tudi otrokovo željo – a pridobite njen odgovor na primeren način. Če boste vsa prestrašena vprašala, če si res ne želi na letovanje, vam bo zagotovo pritrdila. Včasih je bolje, da otroka povpraša druga osebe, ne ravno mamica. Že očetje so boljši, ali pa vzgojiteljica. V čem takšne počitnice služijo otrokom? Ne bom vam naštevala veliko prednosti in malo pomanjkljivosti, ker težko najdem mejo med tem, da vrtci organizirajo letovanja zato, ker je staršem to všeč in tem, da bi otrokom to zelo koristilo. Zagotovo prinaša izkušnjo samostojnosti in preizkus zrelosti. Ko se je naš petletni Matic vrnil iz petdnevnega zimovanja z vrtcem, se mi je zdel nekoliko bolj zrel: nisem ga še slišala s takšnim ponosom pripovedovati, kako se učil smučati, kako je bilo naporno, a so zdržali, kako ni nič hudega, če padeš – se pač pobereš, kako se je vsak večer stušil (doma nad tuširanjem ni ravno navdušen), …. In od kar se je vrnil z zimovanja, zjutraj vedno pospravi posteljo brez mojega opomina. In če ne drugega, je bilo vredno vsaj zaradi tega J Alenka Žavbi, mag. socialne pedagogike Revija Mama, Januar 2013, Lenkin vzgojni kotiček Q: Spoštovani, Skrbi me zaradi mojega skoraj 3-leta starega sina. Septembra smo ga vključili v vrtec. V skupini je poleg njega še 5 novih otrok, ostali so bili skupaj že prejšnje leto. Vzgojiteljica pravi, da se sin še nekako ni vključil v skupino. Vidi se, da otroci iz prejšnje skupine bolj držijo skupaj, novi pa se bolj počasi vključujejo. Pri mojem sinu naj bi bilo to še bolj opazno. Pogosto je tako na igrišču kar sam in tava naokoli. Sin ni popolnoma izključen, včasih se tudi zaigra v skupini, velikokrat pa ne. Pri skupnih dejavnostih sicer začne sodelovati, a se dokaj hitro naveliča in ne sodeluje dolgo časa. Skrbi me, da je kaj narobe, čeprav vzgojiteljica pravi, da mu dajmo še čas. Kaj menite vi? Spoštovana gospa, Prilagajanje na vrtec traja dlje kot se nam zdi Vstop v vrtec je pomemben, a stresen dogodek v življenju otroka, nekaj podobnega kot naš prvi dan v novi službi. Otrok se mora spopasti z ločitvijo od matere, sklepati nove socialne stike, se znajti v skupini, pridobiti pozornost, občutek sprejetosti, pripadnosti, podrediti svoje potrebe, tudi počakati in potrpeti, da pride na vrsto. Prehod iz ožjega družinskega kroga v prvo širše socialno okolje zaznamujejo močna čustva – od navdušenega pričakovanja in ponosa do občutij negotovosti, izgube in slovesa. Vsak otrok svojo stisko pokaže na svoj način in vsi ti pojavi so pri večini le prehodni. Otroci so v tem obdobju lahko bolj razdražljivi, jokavi, utrujeni, tihi, neješči, ipd. Eden od znakov izkazovanja stiske je tudi nevključevanje v igro - ko otrok le opazuje in ne želi kontakta z vzgojiteljico in ostalimi otroki. Predvsem je navajanje na novo okolje in ljudi najprej stres, šele nato užitek. Dogaja se, da tudi tisti otroci, ki ob prvih dneh v vrtcu ne kažejo težav v prilagajanju, padejo v stres in krizo, le nekoliko kasneje. V vrtcu velja »nenapisano pravilo«, da skupine septembra novo sprejetih otrok zaživijo po novem letu. Vsekakor je uvajalno obdobje čas, ko vaš otrok potrebuje več telesnega kontakta, več pozornosti in ljubkovanja – ne skrbite, ne boste ga razvadili, nasprotno v njem boste zgradili temelj zaupanja vase in sveta okoli njega. Predvsem pa bodite potrpežljivi: vaš otrok bo vzljubil vrtec, z veseljem bo vstopal v igralnico, zgodilo se bo, da ga boste težko odtrgali od igre, ko boste po službi prišli ponj. Vključevanje v igro je povezano z razvojem Vaš troletnik se mora najprej navaditi na vrtec, na dnevno rutino v njem, šele nato lahko od njega pričakujete, da se bo začel zanimati za vrstnike. Pri tem pa je potrebno upoštevati nekatere zakonitosti otrokovega razvoja: Približno do drugega leta otroka bolj zanimajo odrasli kot vrstniki, zato v tem obdobju prevladujeta individualna igra in igra z odraslim. Otrok se še ni sposoben igrati z vrstniki, vendar jih opazovanje drugih otrok. Med drugim in tretjim letom se pojavi vzporedna igra. Otroku je všeč, da je skupaj z vrstniki, vendar sodelovanja z njimi še vedno ni zmožen. Otroci te starosti se še vedno igrajo vsak zase, vendar se že pojavljajo elementi posnemanje igre drugega in jemanje igrač drugemu. Šele po tretjem letu narašča zanimanje za vrstnike in igro z njimi. Otroci v vrtcu se najraje igrajo v manjših skupinah po dva ali trije, skupine pa se pogosto spreminjajo. Pojavi se skupna igra, saj otroci že zmorejo sodelovati med seboj, čeprav še vedno pogosto prihaja do konfliktov. Torej, nič ni narobe, če vašega otroka vključevanje v igro z vrstniki še ne zanima. Povezanost otrok, ki že dlje časa hodijo v vrtec, je naravno dejstvo. Le redko se zgodi, da otroci koga namerno izključijo. Izključevanje je podobno kot prijateljstva v tem obdobju – vsakodnevno se prelamljajo in ustvarjajo na novo. Otroka ne silite, da bi se takoj vključil v igro Vem, da živimo v času, ko časa ni nikoli dovolj, pa vendar, dajte otroku čas, ki ga potrebuje. Ko pridete na obisk, se 20 minut samo ovija vaših nog. Nič hudega. Ta čas je zelo pomemben in močan – je čas, da otrok začuti varnost. Brez njega je otrok vržen v »nevarnost« in otrpne. Ne silite ga, da se gre igrati z drugimi. Vse se zgodi ob svojem času. Dovolimo otroku svoj tempo. Enako velja v vrtcu. Dovolite mu čas, da začuti, da je vse, kar se dogaja okoli njega varno in ni ogrožujoče zanj. Četudi le opazuje, ne pomeni, da ne sodeluje. Vsako opazovanje je tudi srkanje novih informacij in znanj – torej učenje. Šele ko se začne zanimati za okolico, ga spodbudite – ne silite - k sodelovanju. Pomaga zgled: nekateri otroci enostavno ne vedo ali ne zmorejo pristopiti. Pokažimo, kako lahko pristopimo tako, da se sami vključimo v igro otrok kot da smo eden izmed enakovrednih članov igre. Upoštevajte karakter svojega otroka Nekateri otroci so pač plahi in jih je potrebno kot take tudi sprejeti. Prestrašenost je le eno od čustev, ni ne slabo, ne napačno. Za starše je naporno, ker se zdi, da se stalno pregovarjamo z otrokom. »Nič ni hudega!« ne pomaga, ker za otroka je hudo. Še manj pomaga, če otroku govorimo, da je reva ali cmera – otrok namreč sprejme takšno prepričanje o sebi in ostaja še bolj ujet v svoje strahove. Za svojega otroka naredite največ, če ga sprejmete takšnega kot je in mu pomagate premagovati strahove. Ni vsaka težava že motnja Težave povezane z navezovanjem stika z drugimi, s strahom pred ločitvijo od mame, pred nepoznanimi ljudmi, izpostavljanjem pred skupino niso nujno motnja, pa naj jih vseeno omenim. Prisotnost težav v vedenju in čustvovanju otrok so prej »normalne« kot ne. Naj zato poudarim razliko med čustveno vedenjskimi težavami in čustveno vedenjskimi motnjami. Za čustvene motnje je značilno, da motnje ovirajo otrokov normalni razvoj, da so simptomi prisotni nenavadno dolgo in pogosto, da so simptomi neobičajno intenzivni in ovirajo otrokovo mišljenje in dejavnosti ter da otrok ne more nadzorovati simptomov. V kolikor bi na koncu šolskega leta ugotovili, da je vaš sin še vedno nezainteresiran za sodelovanje v skupini in v kolikor ne bi navezoval stikov s svojimi vrstniki, bi se na vašem mestu obrnila na vzgojiteljico in svetovalno delavko v vrtcu. Skupaj boste ocenili realno stanje in pripravili načrt ukrepanj, če bo to sploh potrebno. Dajte čas svojim pričakovanjem… … ali drugače povedano - bodite potrpežljivi, bodite pozitivni in predvsem ničesar ne vsiljujte. Ko starši začnemo vsiljevati, težavice postanejo težave. Starši si želimo, da bi naši otroci bili socialni, priljubljeni, brez strahov, olikani in uspešni na vseh področjih. Tudi mi nismo idealni, ne pričakujmo idealnosti od naših otrok. Predvsem jim omogočajmo priložnosti, da se bodo učili od svojih napak kot od naših previsokih pričakovanj. |